Zagovornik načela enakosti priporoča MDDSZ, da spremeni oziroma dopolni osnutek ZOA-1 tako, da:
1. ga dodatno obrazloži in utemelji, da bodo razlogi za nov zakon prepričljivi, da bodo razvidne vse ključne spremembe pri urejanju pravice do osebne asistence ter učinki sprememb na človekove pravice in svoboščine ljudi z invalidnostmi in drugih oseb (npr. osebnih asistentov); utemelji naj skladnost zakona s Konvencijo o pravicah invalidov (MKPI) in Ustavo RS;
2. črta rešitve, ki neskladno z MKPI in Ustavo RS napačno opredeljujejo invalidnost in neutemeljeno ožijo krog upravičencev pravice do osebne asistence, zlasti: status invalida in trajnost okvare po 6. členu ter vzrok okvare, ki po prvem odstavku 2. člena ne sme biti v bolezni; opusti naj uporabo izraza »invalid« in ostane pri izrazu uporabnik iz veljavnega zakona, ali pa uporabi izraz »oseba z invalidnostjo«. Ključni pogoj za dodelitev in obseg pravice do osebne asistence mora ostati preprečevanje in odpravljanje učinkov vseh posledic invalidnosti na neodvisno življenje, polno in učinkovito uživanje vseh pravic in svoboščin ter vključenost v družbo;
3. spremeni peto alinejo drugega odstavka 6. člena (tretjo alinejo veljavnega ZOA) ter prvi odstavek 30. člena, tako da odpravi diskriminatorni starostni prag za pridobitev pravice do osebne asistence starejšim od 65 let ter osebno asistenco zagotovi vsem, ki so starejši od 15 let in so aktivni;
4. v osnutku ZOA-1 ali v drugem ustreznem zakonu podrobneje opredeli položaj otrok, mlajših od 15 let, in uredi sistem zagotavljanja pravic, primerljivih z osebno asistenco, ki jim bo zagotavljal primerljivo raven uživanja vseh pravic in obveznosti skladno z njihovo starostjo in zrelostjo;
5. zagotovi, da bo v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence ter pri zagotavljanju storitev osebne asistence poleg sistema nadomestnega odločanja po skrbnikih in zakonitih zastopnikih omogočeno tudi odločanje upravičencev s podporo;
6. uredi pravno sredstvo za varstvo upravičencev pri izvajanju storitev osebne asistence, če bi bile njihove pravice kršene, na primer, če so storitve neustrezne, če kršijo prepoved diskriminacije ali če omejujejo pravico do neodvisnega življenja;
7. upošteva mednarodnopravne obveznosti Republike Slovenije, iz katerih med drugim izhaja, da finančni razlogi ne smejo biti ključni razlog za omejevanje socialnih in drugih pravic ljudem z določenimi osebnimi okoliščinami, da je treba za postopoma polno uresničenje pravic nameniti vse razpoložljive vire in da je treba prednostno varovati pravice skupin ljudi v najranljivejših položajih;
8. natančneje opredeli dejavnosti, pri katerih se presoja, ali je osebna asistenca potrebna v povezavi z aktivnostjo upravičenca, dopolni in razčleni vsebino petega odstavka 6. člena ter zagotovi ustrezne možnosti dokazovanja;
9. podrobno utemelji primerljivost različnih pravic in storitev, namenjenih neodvisnemu življenju v skupnosti in odpravi pomanjkljivosti, neskladnosti in neutemeljene razloge za omejitve pravice do osebne asistence in medsebojno izključevanje ali neupoštevanje drugih pravic in pravice do komunikacijskega dodatka;
10. dopolni ureditev pravice do komunikacijskega dodatka tako, da bo ta pravica na voljo tudi ljudem z invalidnostmi, ki so komunikacijsko ovirani in potrebujejo druge alternativne in dopolnilne oblike diskriminacije;
11. opusti pogoj poslovne sposobnosti za osebnega asistenta iz druge alineje prvega odstavka 20. člena;
12. v tretji alineji prvega odstavka 17. člena besedilo »Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije« nadomesti z »nacionalni svet invalidskih organizacij« ter določbo dopolni tako, da se da možnost predlagati člane sveta Zavoda za osebno asistenco Republike Slovenije vsem reprezentativnim invalidskim organizacijam.