Search
Close this search box.

Domnevna diskriminacija pri upoštevanju delovnih izkušenj

22. 3. 2024
Svetovanje

Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki je izražala domnevo, da organ javne uprave pri upoštevanju izpolnjevanja pogojev na razpisu za določeno delovno mesto diskriminira osebe, ki so si potrebne delovne izkušnje pridobivale s študentskim delom. Organ namreč v leta delovnih izkušenj preračuna ure opravljenega študentskega dela, pri tem pa ne upošteva nobenih upravičenih odsotnosti. Drugače pa v leta delovnih izkušenj šteje delovni čas takrat zaposlenih oseb, ki je vezan preprosto na čas veljavnosti pogodbe o delovnem razmerju. Za te osebe upravičene odsotnosti, kot sta letni dopust in bolniška odsotnost, ne predstavljajo nobenega zmanjšanja časa, ki se upošteva za izpolnjevanje pogoja določenega števila let delovnih izkušenj na področju dela z določeno stopnjo izobrazbe. Stranka je Zagovornika prosila za mnenje, pri čemer je izpostavila primer študenta in redno zaposlene osebe, ki sta oba z enako stopnjo izobrazbe opravljala enako delo za polni delovni čas, vendar je moral prvi, da je izpolnil pogoj dveh let delovnih izkušenj, delati nepretrgano, medtem ko je drugi lahko koristil dopust in bolniško odsotnost, ne da bi to vplivalo na izpolnitev potrebnega pogoja. Zagovornik je stranki pojasnil, da primerjani osebi dejansko nista v primerljivem delovno-pravnem položaju, zato takšno razlikovanje ne pomeni diskriminacije, čeprav bi bilo lahko nepravično ali celo nezakonito. Poleg navedenega je Zagovornik stranki še pojasnil, da primer, ki ga je navedla, ne bi mogel predstavljati diskriminacije tudi iz drugega razloga. Sam status študenta namreč ni enoznačno pripoznan kot osebna okoliščina družbenega položaja po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, saj je tak status osebe navadno posledica njene proste izbire in ne določene primoranosti, zaradi katere bi bil trajno in nerazdružljivo povezan z njeno osebnostjo. Včasih pa je možno tudi slednje, npr. kadar je oseba izpostavljena težnji po izboljšanju svoje ekonomsko-socialne situacije ali pa zaradi slabšega položaja oseb z določeno izobrazbo na področju trga dela idr. – podobno kot lahko velja za brezposelno osebo. Ker pa stranka situacije študenta ni tako jasno predstavila, tudi ni bilo mogoče razvideti, ali gre v primeru statusa študenta za osebno okoliščino ali ne. Neenako obravnavanje, katerega razlog ni osebna okoliščina, ne pomeni diskriminacije. Prav tako pa ni diskriminacija različno obravnavanje oseb v različnih položajih.