Predlagateljica je navedla, da je zaradi osebne okoliščine invalidnosti posredno diskriminirana glede pravice do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Pojasnila je, da razdalje 1,5 kilometra, kolikor je njeno prebivališče oddaljeno od delovnega mesta, zaradi invalidnosti ne more prehoditi dvakrat dnevno, zato se v službo vozi z avtomobilom, stroške prevoza pa krije sama.
Zagovornik je njenemu delodajalcu pojasnil, da je razlaga določb kolektivnih pogodb na način, da se potni stroški tistim, ki na delo prihajajo iz kraja, ki je oddaljen manj kot 2 km, ne povrnejo, na videz nevtralna, vendar pa bi lahko dejansko pomenila posredno diskriminacijo oseb z invalidnostmi. Invalidnosti, kot jih opisuje predlagateljica, namreč povzročajo stroške za prevoz na delo in z dela, ki so ravno v povezavi z ugotovljeno invalidnostjo in zaradi invalidnosti večji, kot jih imajo osebe brez invalidnosti v primerljivih situacijah. Zagovornik je ocenil, da bi bila v takih primerih primerna oziroma razumna prilagoditev v smislu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), da se osebam z invalidnostmi, za katere se ugotovi, da jim tudi na krajših razdaljah zaradi poti na delo nastajajo stroški, delodajalec povrne take stroške s pogojem, da so stroški potrebni in neizogibni ter da njihovo izplačilo za delodajalca ni nesorazmerno breme. Pravna podlaga za povrnitev stroškov na tak način so poleg določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in kolektivnih pogodb tudi določbe tretjega odstavka 3. člena ZIMI v povezavi s 5. členom ZIMI. Delodajalec je sporočil, da bo sledil usmeritvam Zagovornika, zato je predlagateljica predlog umaknila. Zagovornik je postopek ustavil.
