Na Zagovornika načela enakosti se je obrnil ruski državljan, ki sicer že tri leta dela in živi v Sloveniji. Na pristojni upravni enoti je pravočasno vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, potem pa je moral čakati več mesecev, da bi upravna enota o vlogi odločila. Ker ni imel dokazila o dovoljenju za prebivanje, mu je spletna banka blokirala račun, zaradi česar ni mogel dvigovati plače. Tako si je moral sredstva za plačilo najemnine za stanovanje in hrane za preživetje sposojati od prijateljev. Na povpraševanje o stanju njegove vloge mu upravna enota ni odgovorila. Zato sej je obrnil na Ministrstvo za javno upravo in Varuha človekovih pravic in za pomoč prosil tudi Zagovornika.
Zagovornik je stranki pojasnil, da bi moral za ugotavljanj morebitne diskriminacije izvesti poseben postopek, za katerega pa bi morala stranka jasneje predstaviti morebitno vzročno zvezo med njeno osebno okoliščino državljanstva tretje države ali statusa tujca ter ravnanjem upravne enote v smislu možne neposredne ali posredne diskriminacije. Poleg tega bi moral Zagovornik preveriti obstoj morebitne izjeme od prepovedi diskriminacije. Z ozirom na to, da je na upravi enoti v tem času potekala stavka, je Zagovornik opozoril na verjetnost, da je dolgo trajanje postopkov odločanja o določenih pravicah na upravnih enotah prvenstveno posledica kadrovskoorganizacijskih problemov, s katerimi se te soočajo. Stranki je svetoval, naj spletni banki posreduje potrdilo o pravočasno vloženi vlogi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, saj ima takšno potrdilo skladno zakonom naravo samega dovoljenja za začasno prebivanje stranke, dokler o njen vlogi ni pravnomočno odločeno. Tako bi lahko ponovno koristil storitve svojega računa na spletni banki. Poleg tega je Zagovornik stranki predlagal, da na ministrstvu vloži pritožbo zaradi molka organa ter po možnosti tako pospeši postopek odločanja o njeni zadevi na upravni enoti. Nazadnje pa je Zagovornik stranki še omenil, da lahko pri katerikoli banki v Sloveniji zaprosi za odprtje osnovnega plačilnega računa, saj imajo skladno z zakonom do takšnega računa pravico tudi potrošniki brez stalnega naslova in prosilci za azil ter potrošniki, ki jim dovoljenje za bivanje (še) ni bilo odobreno. Na tak račun bi potem stranka lahko pridobivala dohodek iz naslova plače ter ga koristila za plačevanje najemnine in hrane.
