Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki je vzgojiteljica v vrtcu. Izrazila je mnenje, da je diskriminirana, ker jo vodstvo vrtca po njenem razumevanju ovira pri uveljavljanju pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Delodajalec stranki pogojuje uveljavljanje te pravice s premestitvijo v drugo enoto vrtca, kjer so romski otroci, sama pa želi ostati v enoti, kjer dela že nekaj časa in se v njej dobro počuti. Poleg tega je prejšnje leto že uveljavila pravico do dela s krajšim delovnim časom, kar organizacije dela ni zmotilo. Ker vodstvo vztraja pri navedenem pogoju, vzgojiteljica meni, da nanjo izvaja pritisk, da pravice ne bi uveljavila, in da jo diskriminira v primerjavi z drugimi sodelavkami. Te lahko uveljavljajo pravico do dela s krajšim delovnim časom brez ovir. Med njimi so tiste, ki to pravico uveljavljajo zaradi svoje bolezni ali poškodbe, prav tako pa tudi sodelavka, ki to pravico uveljavlja zaradi starševstva – torej enako kot vzgojiteljica, ki se je obrnila na Zagovornika. Prav zato je Zagovornik stranki pojasnil, da v njenem primeru ni mogoče govoriti o diskriminaciji s strani delodajalca. Razlikovanje med delodajalčevo obravnavo stranke in drugih sodelavk ne temelji na osebni okoliščini, temveč bi moral biti razlog nekaj drugega. Kaj konkretno, iz navedb stranke ni bilo mogoče jasno razbrati. Zagovornik je stranko še informiral, da če meni, da ji je vendarle kratena pravica do dela s krajšim delovnim časom, čeprav ne na diskriminatoren način, ima še vedno možnost da se obrne na Inšpektorat RS za delo ali uveljavlja ustrezno pravno varstvo.
